Imam Dekle

V nedeljo se je dan zaèel,

v maju je ves svet živel,

na nebu je sameval bel oblak.

Šla sama je po ulici,

nikamor se mudilo ni,

zasanjan bil je njen korak.

Vsrkavala je topel zrak,

lase je mršil veter blag,

nalahno ji objemal je telo.

In sonèni žarek je žgeèkal

njen nos, z obrazom se igral

in skupaj z vetrom šepetal,

zaljubljen v njo.Imam dekle, ima nasmeh,

imam dekle, ima pogled,

imam dekle, ima mladost

in moja je,

in moja je.V nedeljo se je dan zaèel,

v maju je ves svet živel,

na nebu je sameval bel oblak.

Šla sama je po ulici,

nikamor se mudilo ni,

zasanjan bil je njen korak.

Igrive iskrice v oèeh,

nalahno ustnice v nasmeh,

prikradel tiho se je lep spomin

na nekaj kar dobila je,

na to kar je zgodilo se,

morda na fanta, ko bila je z njim,

in glas mehak.Imam dekle, ima nasmeh,

imam dekle, ima pogled,

imam dekle, ima mladost

in moja je,

in moja je.Prepozno avto je zavrl

in krik v grlu je zamrl,

so njena usta trešèila v tlak.

Obrnili so jo vznak,

obraz razbit s krvjo zalit,

oèi so nemo zrle v zrak.

Še zdaj jo vidim, ko leži

vsa sama sredi vseh ljudi,

spomin na njo pozabi že predan.

In v glavi spet zaslišim glas,

ki se razlegel je takrat,

èeprav sem slišal ga le jaz,

vsem dobro znan.Imam dekle, ima nasmeh,

imam dekle, ima pogled,

imam dekle, ima mladost

zdaj moja je,

zdaj moja je.