Pasji Dnevi

Bila je temna noè,

po cesti hodil sem sam,

no ja, priznam èeprav me mal je sram,

bil sem pijan.

Za mano bil je res naporen dan,

saj bili smo ravno sredi pasjih dni.

Naenkrat sta pred mano se pojavila dva psa:

en velik buldog in pa èisto majhna pudlica.

Dejali boste, kaj za vraga s kužki zdaj težim!?

Ljedje ta buldog je zapel, pol pa še pudlica za njim

takole:

Bom bom bom bom bom bom bom

in ona pababmbebmbebmba.

Sem se zgrozil, zazijal,

sem reku: zdaj pa maš.

Pamet šla je proè, o ti presneti glaž,

pa sem si stokrat reku: ne tolk pit, slabo boš konèal.

In sploh sem vedno bele miške jaz prièakoval.

Vendar mi panika je kot Slovencu vedno tuja bla,

sem hitro se pomiru in junaškega srca sem djal:

Mrcini, ne bomo stal na cesti,

gremo k men na žur.

Sem zabrenkal na kitaro,

buldog prec ujel je dur

takole:

Bom bom bom bom bom bom bom

in ona pababmbebmbebmba.

Pri meni jedli smo špagete,

zravn smo pili pir,

mene pa vse bolj prevzemal sladek je nemir,

sem mislu: mati moja, to bo bomba, to bo prava stvar,

Adi in pojoèa psa, to bo šlo v dnar,

Evropa evo mene, evo mene celi svet...

Sem s temi mislimi zaspal, naj bom preklet,

sta mi ušli mrcini, vrata je odprl tist pasji sin,

neumna kuzla pa, seveda, šla je kar za njim

takole:

Bom bom bom bom bom bom bom

in ona pababmbebmbebmba.

Zdaj lahko vidiš me povsod kjer hodi kakšna pasja žval,

vendar noben še ni zapel,

je kveèjemu le zarenèal.

Moja pevska kariera paè tako je šla po zlu,

brez psov še pes me ne povoha,

ljudje jaz èisto sem na psu

in pojem:

Bom bom bom bom bom bom bom

in ona pababmbebmbebmba.