Nespodobno Povabilo

Strah v slovo duši libero zaspi

in v temi nad rjuho udari v glavo.

Spet v nedogled ena sama misel tli,

vžge jo Njena biti, me nagovori.

Brez vsake dlake na jeziku sam,

ji solze na obrazu brišem in izdam

demo ji plan:

Lep kozarec in notri vino,

roka mi za vrat drsi,

naj se dere, naj nori,

ve zakaj prišla je, zakaj prišla je.

A ne vidim, kar se zdi, kot v megli.

V dan izgine tema, naju ne izda,

objeta sredi sobe vidiva le dva.

Dva, ki svojo senco mečeta v svet,

ki za oba nastaja, ko se dela spet

plan za novi dan:

Lep kozarec in notri vino,

roka mi za vrat drsi,

vse to vidi le spomin,

le spominu daje, spominu daje.

In derem se naglas, plezam na drevo,

momentu padem dol, naj ponovim;

še enkrat derem se naglas, plezam na drevo,

na vrhu že sedim, ko naju vidim in v rokah:

Lep kozarec in notri vino,

roka že za vrat drži,

tisto kar rosi oči,

slika najina je, le najina je.

Vse zaman, vse zaman, vse zaman...

Vse zaman, vse zaman...

Ker ne vidim kar se zdi, le mislim si.